Mangart (2679 m)

Že dolgo je v nas vrela želja po Mangartu, zato smo si kot eno od zadnjih poletnih turc izbrali prav to destinacijo. Peljali smo se do Mangartskega Sedla (2055 m) in se nato povzpeli po Slovenski poti navzgor, nazaj pa po lažji Italijanski poti.

Pogled na zadnji odsek prečudovite ceste do Mangartskega sedla v jutranji senci.

Slovenska pot nas je navdušila z mnogimi zajlami in klini, ter prijetno hladila s svojo senčno lego.

 

Po slabih dveh urah smo pricapljali na vrh, od koder je bil zahvaljujoč jasnemu vremenu res krasen razgled.

Malo nižji Jalovec, ki nas še čaka.

Križ odrešitve na vrhu Mangarta.

Le kako bi se dalo splezati na vrh križa...

Ponosna postavka Mangartske ekspedicije aka sveta trojica.

Pogled proti vrhu iz Italijanske poti.

Počitek v mehki stelji...

...in občudovanje zanimivega rastja.

Mangart je v Sloveniji eno redkih, oziroma edino nahajališče rastlin: plazeča sretena, islandska potočarka, klasnati ovsenec, živorodna bilnica in črni pelin. (Vir: Wikipedija)

Ob Italijanski poti se nahaja tudi grapa s snegom.

Majhno Belopeško jezero na sredini desno.

Po poti nazaj smo občudovali še najvišjo slovensko cesto.

Nazaj grede smo si noge osvežili še v Rabeljskem jezeru, ki je dovolj toplo tudi za kopanje.

GPS celotne poti -> Sportstracker

Montaž ali Jôf di Montasio ali Špik nad Policami (2753 m)

Montaž je drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah na Italjanski strani. Našo domačo Škrlatico premaga za borih 13 m.

 Štart iz parkirišča pod planino Pecol (1510 m) in nato daljši sprehod po planini.

Za tem gorovjem nekje se skriva vrh Montaža.

 Prečkanje melišča in vzpenjanje po drsečem skalovju.

Veličastno gorovje z oknom.

 

Sledi kar zahteven vzpon po zajlah in klinih do Pipanove lestve. Počasi in previdno se da ta odsek preplezati tudi brez varovalne opreme.

Pipanova lestev dolga 60m, čeprav se na občutek zdi še daljša, precej skrajša vzpon čez skoraj vertikalno steno.

Takoj po lestvi sledi še nekaj zajl, nato pa spet plezanje čez skale.

Okno sedaj od bliže in prekrasen razgled na drugo stran.

 

 Dramatične fotografije iz grebena, ko se je ena stran gorovja popolnoma zameglila.

 

 

Pogled na vrh, kjer se je nabralo že kar nekaj planincev.

 Slika iz vrha na bolj jasno stran.

 

Ponosno poziranje na vrhu ob križu in spominskemi zvoncu ter vpisovanje na lističe. Knjige ali štempiljk na vrhu žal ni.

  Vrnili smo se po isti poti navzdol. Izkoristili smo le melišče za hitrejši in zabavnejši sestop.

Za konec pa še en kozorog, ki zre v daljavo. Kozorogov je bilo tik ob vznožju gorovja res ogromno a se žal niso ravno nastavljali objektivu.

GPS celotne poti -> Sportstracker

Brana (2253 m)

Rano brezdelno sredino jutro in prečudovit izvir Kamniške Bistrice.

Odpravili smo se proti Kamniškem sedlu od koder smo se povzpeli še na Brano.

Nadvse interesantna klopca na Kamniškem sedlu.

Pogled iz poti na Brano proti koči na Kamniškem sedlu.

Panorama ne daleč od vrha.

Še zadnji koraki.

Čeprav naj bi celotna pot do vrha trajala 5 ur, smo vrh dosegli v 4ih urah, juhej.

Celotna četica na vrhu :)

 

Veliki Draški vrh (2243 m)

Pot smo začeli na Rudnem polju na Pokljuki in se odpravili po makedamski poti naravnost proti koncu ceste na Pokljuki. Držimo se desne in po približno 4 km pridemo do parkirišča, od koder se pot začne počasi vzpenjati.

Po poti sledimo potoku Ribnica na levi strani.

Ne mine dolgo, ko pridemo do Planine Konjščice, kjer se nahaja turistična sirarna.

Nadaljujemo v desno smer od prihoda na planino, kjer se pot ponovno začne rahlo vzpenjati. Tej poti se pridruži tudi pot iz Rudnega polja. 

Pridemo do križišča, kjer sledimo tabli za Studorski preval, lahko pa bi šli tudi v smeri Srenjskega prevala, ki vodi čez melišča.

Po pol ure dosežemo vrh Studorskega prevala (1892 m) od koder se odpre pogled na Bohinj. Levo lahko pot nadaljujemo na Ablanco, mi smo šli desno za Draški vrh. Nič od obojega ni označeno na slednjem kažipotu. Pot pa lahko nadaljujemo tudi naravnost proti Vodnikovem domu in Triglavu.

 

Sledi boj z borovci ter občudovanje rožic, med drugimi tudi planik in okolice.

Po dobri uri vzpona iz Studorskega prevala zmagoslavno dosežemo najvišjo točko Velikega Draškega vrha.



Skupno smo do vrha rabili kar 3 ure in 40 minut, zato res maksimalno izkoristimo razgled na Triglav, Tošc, Ablanco, Mali Draški vrh in Viševnik.

Kot vedno si pred odhodom vzamemo čas še za skupinsko sliko, na kateri je tokrat v ozadju točno nad nami Triglav.

Prišli smo iz zahodne strani, vrnemo se po vzhodni strani čez Kačji rob.

 

Iz kačjega robu sem nam odpre lep pogled na dolino Krmo.

Pogumno čez melišče - odsvetujemo za pot navzgor.

Srenjski preval (1959 m)

Pot nas pripelje do spodnjega križišča, ki nas je prej usmeril proti Studorskem prevalu. Od tu naprej je pot za kratek čas ista kot za na gor, kmalu pa se odcepimo proti Rudnemu polju. Na tabli piše da je do cilja pol ure, a tudi pri našem ne tako počasnem tempu smo rabili eno uro.

Planina Konjščica iz poti proti Rudnem polju.

Skupaj smo hodili malo več kot 6 ur in prehodili skoraj 15 km, premostili smo 
903 m absolutne višinske razlike.

GPS celotne poti -> Sporstracker

© foto: Gregor Črv in Ana Avsec