ponedeljek, 30. december 2013

Neverjetne gobice leta 2013

Leto 2013 je bilo pustolovsko in družabno. Osvojili smo nekaj novih okoliških hribov, oblikovali majhen krog ljubiteljev narave in se preprosto zabavali.

Tudi letos, kot vsako leto, smo imeli priložnost gobariti. Sicer se naša mala družbica ne ponaša z nabiranjem polnih košar gor. Mimogrede smo mogoče našli le nekaj Jurčkov. Vendar smo z radovednimi očesi iskali kakršne koli nenavadne gobice. Na naslednjih slikah vam še enkrat predstavljamo zbrano peščico najdenih gobic, ki smo jih nedotaknjene pustili, takšne kot smo jih našli.







V letu 2014 vam želimo veliko uspeha, zdravja in veselja :)

ponedeljek, 21. oktober 2013

Valvazor [20.10.2013]

Na sončno nedeljo smo se Šalpuhi odpravili proti Valvazorju. Z avtom smo se pripeljali do Završnice se preobuli in po peš poti krenili proti Valvazorju. Seveda smo tudi tokrat zašli v iskanju bližnjic in tudi tokrat čez čas prišli na pravo pot.
Pot je bila reeees zelo zahtevna! ;)



Po približno uri in pol smo prispeli do koče, kjer smo si na sončku pred kočo privoščili pivo in čaj!


Pri koči sem si na roko pritisnila še dokaz, da sem bila res na Valvazorju, naredili smo skupinsko sliko udeležencev - tokrat za razliko v pretežno moški družbi, in se odpravili domov na nedeljsko kosilo!



Spet je bilo lepo popoldne v lepih jesenskih barvah in upamo na še več takih dni pred zimo. =)



četrtek, 19. september 2013

Planina Prevala [19.9.2013]

Avto smo parkirali malo naprej od doma pri Dragi. Pot gre po makedamu mimo čebelnjaka in se kmalu udcepi na levo (pot čez Luknjo). Že takoj se začne razmeroma strma pot, ki na večih mestih prečka potok.

Med potjo se dolina zoža, mogli smo enkrat plezati po klinih in enkrat po lestvi. Oboje je nezahtevno.







Med potjo smo srečali močerada.


Nekje na polovici poti je lepo urejeno počivališče, na mizi so celo rože v leseni vazi. Na bližnjem drevesu visi tudi krmilnica za ptice.


Med potjo je moč videti veliko raznovrstnih gob, nekatere rastejo tudi iz mize.


Merjenje obsega jelke. Se strinjamo z napisanim :)


Pogled v vejevje te mogočne jelke.


Druga polovica poti je vedno bolj strma, a vendar smo uspeli priti do koče na planini Preval-a [1311m]


Okrasni lonec za rože pri koči.


V okolici koče se je poleg krav pasel tudi poni.



Vreme na vrhu planine je bilo prekrasno, zato smo se kar nekaj časa zadržali pri koči.
 Malo smo poležavali..



Se razgledovali okoli in ugotavljali imena okoliških vrhov. Tu vidimo Strožič.


Privoščili smo si tudi topel čaj, štruklje in joto.


Družbo nam je prišla delat tudi kobilica.


Odločili smo se, da se bomo v dolino vrnili po drugi poti.
Mahnili smo jo proti planini Planinca.



Splača se iti še malo v hrib, saj se med potjo odpre razgled.


Med spustom iz Planince smo v gozdu poleg mnogih drugih gob naleteli tudi na veličastno rdečo mušnico.


Pot od Planince navzdol se da prehoditi po makedamski cesti, še bolje pa jo je krajšati skozi gozd. Kaj pa veš, mogoče se najde tudi kakšen jurček.

Že zelo proti koncu naše poti smo na makedamu videli tudi mladega navadnega goža, ki pa ga žal nismo uspeli ujeti v objektiv.

Martuljški slapovi in slap Peričnik [17.9.2013]

Torek, Šalpuhi prosti dela, popoldne lepo vreme >> izlet!
Ideja je padla na Martuljek, ki je po dežju še toliko bolj slikovit kot sicer.

V Gozdu Martuljku smo prečkali most čez Savo Dolinko, cesta zavije desno in takoj za ovinkom smo opazili parkirišče na levi strani ceste, kjer smo parkirali.


Pot se začne po urejeni kolesarski poti in se odcepi levo na gozdno pot.




Pot N.6 skozi Martuljško sosesko je sicer že nekaj časa "zaprta", naj bi bila tudi nevarna, saj so stene nad sotesko zelo krušljive, teren pa se stalno podira, vendar je še vedno prehodna in po naših izkušnjah nenevarna. Je tudi veliko lepša kot druga bolj strma pot.



Za varnost na poti je precej dobro poskrbljeno. Vendar previdnost ni nikoli odveč.




Na dveh mestih se potok prečka čez položene dile, ki so dovolj široke tudi za večje bojazljivce.



Ker je ravnokar nehalo dobro deževati, se je voda izlivala iz vseh možnih grebenov.





Pogled na spodnji slap.


Prvi slap malo bližje.


Do prvega slapu je pot razmeroma nezahtevna. Do zgornjega pa je še približno 40 minut bolj zahtevnega klanca.



Pogled na zasneženi Špik


Šalpuhi vedno dobre volje na pravi poti =)


Sonce je v gozdu pričaralo odlično svetlobo.




Zadnji most, ki smo ga prečkali.






Še malo plezanja po zajlah in že smo pri najvišjem slapu.



 Mogočni slap Martuljek.


Plezanje po skalah ni bilo dovolj, "potelovadili" smo tudi na mostu :)


Na poti domov smo se zapeljali malo izven poti v Mojstrano in se sprehodili še do slapu Peričnik.


Preživeli smo lepo popoldne. Čeprav je bilo precej mrzlo, nas to ni ustavilo!